Rudi Tavčar

V letu 2012 želim vsem, da bi se vam ureničile vse vaše želje. Kako klišejsko

Ena mojih želja je bila, da pridem še letos s kolesom (tako kot že zadnjih deset let - prej z gorcem, sedaj pa z ležečkotom) na vrh Šmarjetne gore. Ker nisem tega storil poleti, sem pač moral pozimi, tik pred koncem leta. Če sem hotel, da se moja želja uresniči, sem se pač moral potruditi. To želim tudi vam. Da se potrudite za to, kat želite. Potem se običajno tudi želje uresničijo. Srečno!

Če podrobno pogledate sliko, boste videli, da mi ob uresničevanju moje želje vsaj ni bilo vroče .

V novembru je v svoji oddaji na Tv Vaš Kanal Aleš Lisac opravil intervju z menoj. Napovedal je, da bova govorila o pogajanjih, vendar sva zašla tudi v druge - bolj osebne in zabavne vode. Oglejte si ga. Moj prispevek se začne pri 4. minuti in traja do 15. minute. Priporočam pa vam ogled cele oddaje, ker je za vsakega, ki se ukvarja s prodajo zelo koristna.

Povezava na intervju.

Ponovno so me povabili v oddajo Turbulenca, kjer smo govorili o (telesnem) kaznovanju otrok. Tema mi je dala misliti. Kljub temu, da prisegam na spodbude in pohvale, mi je jasno, da otrok ne moremo socializirati, ne da bi jim postavljali omejitve in jih tudi soočali s posledicami njihovih ravnanj. Meja med tem, kaj je “ena po riti” in kaj je zloraba pa je včasih zelo tanka. Oglejte si prispevek TU>>.

Na kongresu Imago terapevtov na Danskem sem se zopet dobro založil z novo literaturo. Kupil sem najnovejšo knjigo Martina Seligmana Flourish, ki me je ponovno navdušila nad pozitivno psihologijo.

Avtor pravi, da je »good life« lahko tudi težko življenje ampak da ga osebno ovrednotimo kot »good life« ko uporabimo svoje »core competences« - tisto kar najbolj obvladamo- v službi služenja višjemu cilju oz v odnosih na pomembnih področjih v življenju – družina, delo, potomci in višji družbeni ali duhovni cilji. In to je to. Vse ostalo, kar delamo – šport, hrana, pijača, seks, avtomobili, avioni, večje podjetje … nam daje samo kratkotrajno zadovoljstvo. V zelo kratkem času se doseženega preobjemo, postanemo nezadovoljni in želimo več.   Žal. V eni od raziskav, ki jo omenja Martin Seligman v prejšnji knjigi Authentic Happines pravi, da je plača po povišanju dovolj visoka cca 3 mesece. Potem pa povečane želje zopet presežejo zmožnosti (povišane) plače.

Pri svojem delu pa tudi na sebi izkušam, da je zelo težko vzpostaviti zavedanje o tem na tak način, da se kakim željam odpovem. Vem, da mi nekaj dolgoročno ne bo prineslo sreče, ampak samo kratkotrajno senzorično ali psihološko zadovoljitev (kasneje pa morda neprespano noč, glavobol ali slabo vest), odpovedati pa se temu ne znam ali ne zmorem. Kako bi to na lahek in hiter način naredil, še nisem ugotovil. Ko bom, bom vsekakor to povedal, ker bom potem dobil Nobelovo nagrado .

Več na http://www.authentichappiness.sas.upenn.edu/Default.aspx

Včeraj je še ne enoletna vnukinja Ema pokazala s prstom name in mi prvič rekla: “ata”. Srce se mi je stajalo, ko je stegnila rokice proti meni, da sem jo nato vzel v naročje. Prepozna me! Ko je nekaj minut kasneje z enakim navdušenjem kazala na pomivalni stroj in z isto močjo rekla:”ata”, sem si to seveda razlagal tako, da me je videla, kako sem malo prej zlagal posodo v stroj in da si je to zapomnila.

Dogodke in zaznave pač interpretiramo tako, da ohranimo željeno sliko o sebi in o drugih. Moja slika o Emici in meni je tako ostala zelo lepa

Ata Rudi

Vponedeljek sem tretjič postal dedek. Dobili smo fantka, Davida, krepkega in zdravega   

Že nekaj časa naju je nagovarjala kolesarska pot ob reki Dravi. Vsakič, ko sva se z ženo Meto peljala po avtocesti čez Dravo na poti v Celovec ali proti Nemčiji, sem ji omenil, da tu nekje spodaj verjetno vodi kolesarska pot. O tem sva se pogovarjala tudi s prijateljskim parom Alenko in Marjanom, s katerimi se včasih odpravimo na krajše kolesarske izlete in tudi onadva sta bila zelo za to, da se enkrat skupaj odpravimo na to pot.

Nismo sicer vedeli, kako bo ta kombinacija ležečkotov in klasičnih kolesarjev delovala, ampak ker smo vsi kar potrpežljive sorte in ker se že dolgo poznamo, smo se pač odločili “tvegati”. Vpisali smo datume v koledar in odločili smo se, da gremo na pot tudi če ne bo popolnoma sončna napoved razen, če ne bo tri dni napovedan samo dež. Da, imeli smo tri dni ker smo kombinirali z vikendi in odločili smo se, da gremo od izvira pa do tja, do koder  bomo prišli v treh dneh oz od petka zjutraj pa do nedelje popoldan…

Naloži celoten tekste>> dravska-kolesarska-pot-1del.pdf

S skoraj enloetno zamudo objavljam potopis najine kolesarske poti po Romantischestrasse, ki sva jo opravila lani za najino trideseto obletnico poroke. Tudi letos sva že naredila nakej kilometrov, vendar so potopisi še v osnutkih. Zaenkra pa je tu ta zanimiv in zabeven potopis. Vsaj moja žena tako pravi.

__________________
Romantischesstrasse s kolesom
Trideset let, 424 km – in to leže

Rudi Tavčar

Letošnje leto se je začelo z dokaj težko preizkušnjo za naju. Moja žena Meta je imela dokaj zahtevno operacijo. Čeprav je okrevanje potekalo zelo lepo, nama je zdravnik napovedal, da se letos poleti ne bova kaj dosti vozila s kolesom. Vendar je letošnjega avgusta minilo tudi trideset let odkar sva se poročila. Že pozimi sva načrtovala pot po nemški Romantični cesti. To je pot, ki vodi od enega srednjeveškega mesta ali gradu do drugega in je prirejena tudi za kolesarje. Postopoma sva trenirala in ker so očitno najina ležeča kolesa primerna tudi za rekonvalescente, sva se avgusta odpravila v Nemčijo.

Ponedeljek 9. avgust 2010: Kranj – Fuessen z avtom, Fuessen – Peiting – 48,2 km.
Odpeljala sva se ob šele okrog osme ure zjutraj. Rekla sva si, da sva tisti trenutek, ko se usedeva v avto že na počitnicah.  In tako je bilo.

Že na poti naju je začelo razganjati. Meto od pričakovanja vnukov – v oktobru in novembru pričakujeva dva vnuka in že takoj v prvi trgovini na počivališču na Katschbergu sva kupila dve plišasti igrački. Jaz pa sem našel zase odlično pokrivalo za bodočega dedka.

Če želite prebrati celoten potopis si naložite datoteko >> romanticna-pot.pdf

Včeraj sva šla letos prvič na kolo. Z najinimi lezikolesi sva se odpravila do Škofje Loke in čez Crngrob nazaj. Užival sem kot že dolgo ne. Dež v zadnjih tednih me je kar malo potlačil. Tako je bil ta kratek, vendar sončen izlet pravi balzam.

»Čas nameniš temu, kar se ti zdi v tem trenutku najbolj pomembno« je bil stavek, ki me je zabolel, ko sem ga prvič slišal. In včeraj sem ta stavek izrekel in predvidevam, da je v prvem trenutku zabolel vse, ki so ga slišali.

Ko sem slišal ta stavek slišal prvič pred desetimi ali več leti od svoje žene, me je zelo zabolel. Rečen je bil sicer zelo spoštljivo in zavestno, jaz pa sem ga prevedel, kot da mi družina ni pomembna, ker preveč delam. Po pogovoru sem videl, da žene ve, da mi je družina pomembna, jaz pa sem preprosto videl, da je to res. Vsak trenutek se odločamo in izbiramo, katerim aktivnosti in ljudem bomo namenili svoj čas. In čas, kot omejen vir našega življenja, nato delimo tako, da zadovoljimo svoje interese v kar največji meri. To pa ne pomeni, da če jaz grem v službo (in s tem skrbim tudi za družino) da mi družina ni pomembna. Seveda mi je. Pomembna pa mi je tudi služba, hobiji, študij… ki so ravno tako pomemben del mojega življenja. Gre samo zato, da najdemo razumevanje, zakaj namenjamo toliko časa in energije eni ali drugi aktivnosti in nato najdemo tako ravnovesje med njimi, ki bo ohranilo in razvijalo nam najpomembnejše vrednote in odnose. In če se ravnovesje prevesi preveč v eno stran, da ga znamo z novim razumevanjem ponovno vzpostaviti. In ta stavek je meni to takrat pomagal.

Ko sem včeraj izrekel ta stavek sem bil deležen začudenje in zadrega je bila za trenutek tako gosta, da bi jo lahko kar rezal. V manjši družbi meni pomembnih sodelavcev, nas je kolegica povabila, da gremo po nekem pomembnem opravljenem delu na pijačo. Opravičil sem se, ker sem takrat čas namenil uram joge oz srečanju na osemtedenskem programu Mindfulness Based Stress Reduction. Ena od kolegic me je v šali zbodla, da se sedaj vidi, koliko so mi oni pomembni. Nato sem ji odvrnil z gornjim stavkom. Ker sem videl, da je bila stavek morda preveč direkten (za kar imam očitno še vedno malo slabo vest, če ne ne bi tegapisal), sem nato poskušal zadevo pojasniti v tem smislu, kot sem napisal zgoraj. Morda sem uspel, morda tudi ne. Ampak za mene je bil to eden najbolj direktnih stavkov, ki mi je pomagal razumeti, da res izbiram kaj delam s svojim časom. In da s svojimi izbirami lahko svoje vrednote gradim ali rušim. In takrat mi je ta stavek pomagal, da sem sam pri sebi začel proces iskanja, kaj mi pomeni družina in kaj delo, kaj mi pomeni reči nekomu ne, zakaj želim, da bi bili VSI zadovoljni (in potem ni nihče)… Upam samo, je bila moja razlaga dovolj jasna in spoštljiva, da so tudi moji sodelvci to tako razumeli.