Rudi Tavčar

Z dobrimi 26 kilometri okrog Kranja sva otvorila letošnjo kolesarsko sezono. Zastavila pa sva si tudi zelo ambiciozen cilj. Prekolesarila bova pot od Jadrana do Baltika. Sicer ne v enem kocu ampak po delih in v nekaj letih. Pa vseeno je to cilj, ki me zelo vleče in na internetu sem že našel kolesarske poti, ki naju bodo pripeljale do tega cilja.

Članek na to temo sem napisal za spletno revijo ŠIK - za uspešne zaposlene, ki ga izdaja podjetje Mediade. Preberite!

O tem, kakšne pozitivne posledice ima optimizem na delovno učinkovitost in zadovoljstvo, govorijo mnoge raziskave. V osrednjem članku ste lahko brali tudi, kako lahko sami vplivamo na svoj odnos oziroma pogled na svet. Verjamem pa, da se mnogi vodje sprašujete, kako prenesti optimizem med sodelavce.

Najprej moramo začeti pri sebi. Če se bo vodja pritoževal nad situacijo, politiko, lastniki ali upravo, bodo njegovi podrejeni verjetno s tem nadaljevali. Pritoževali se bodo nad situacijo in verjetno še nad vodjem, poleg tega pa samo še krepili izgovor, da se nekaj ne da narediti. Torej: proč s pritoževanjem – sploh pa pred sodelavci. Continue Reading »

Kako rešujemo spore z mediacijo sva s kolegico Mirjano Kranjčevič, predsednico Društva madiatorjev govorila na TV Vaš kanal. Oglejte si prispevek.

Ko delo dobi smisel
Če pomislimo na motiviranje, je pogosta asociacija zvišanje plače. Vendar pregovor pravi, da delamo za denar, za dobro idejo pa smo pripravljeni delati tudi zastonj. Celo več. Za nekaj, kar nam je pomembno, smo pripravljeni dati celo življenje.

Zakaj počnemo to, kar počnemo
To je pravzaprav ključno vprašanje. Ko na delavnicah vprašam udeležence, zakaj hodijo v službo, je najpogostejši odgovor preživetje. Mnogi dodajo, da tudi zaradi izzivov, ker imajo radi svoje delo in sodelavce, ker se mnogo naučijo, ker jim služba zagotavlja socialno varnost, moč in položaj, ker radi potujejo … Skratka, ugotovimo, da nam služba in delo ne omogočata le preživetja, ampak imata veliko več dimenzij. Včasih pridemo celo do tega, da nam za preživetje niti ni treba hoditi v službo. Vsaj v našem okolju bi ob odločitvi, da ne bomo delali…  Preberite celoten članek TU>>samomotivacija.pdf

Glede na moje mediatorske izkušnje so sosedski spori ena od najtežje rešljivih slovenskih (morda pa tudi občečloveških) značilnosti. Te teme smo se lotili v Polnočnem klubu 28.1.2012. Oddaja je bila na trenutke kar živahna in vabim vas, da si jo ogledate. Povezava na oddajo>>

V letu 2012 želim vsem, da bi se vam ureničile vse vaše želje. Kako klišejsko

Ena mojih želja je bila, da pridem še letos s kolesom (tako kot že zadnjih deset let - prej z gorcem, sedaj pa z ležečkotom) na vrh Šmarjetne gore. Ker nisem tega storil poleti, sem pač moral pozimi, tik pred koncem leta. Če sem hotel, da se moja želja uresniči, sem se pač moral potruditi. To želim tudi vam. Da se potrudite za to, kat želite. Potem se običajno tudi želje uresničijo. Srečno!

Če podrobno pogledate sliko, boste videli, da mi ob uresničevanju moje želje vsaj ni bilo vroče .

V novembru je v svoji oddaji na Tv Vaš Kanal Aleš Lisac opravil intervju z menoj. Napovedal je, da bova govorila o pogajanjih, vendar sva zašla tudi v druge - bolj osebne in zabavne vode. Oglejte si ga. Moj prispevek se začne pri 4. minuti in traja do 15. minute. Priporočam pa vam ogled cele oddaje, ker je za vsakega, ki se ukvarja s prodajo zelo koristna.

Povezava na intervju.

Ponovno so me povabili v oddajo Turbulenca, kjer smo govorili o (telesnem) kaznovanju otrok. Tema mi je dala misliti. Kljub temu, da prisegam na spodbude in pohvale, mi je jasno, da otrok ne moremo socializirati, ne da bi jim postavljali omejitve in jih tudi soočali s posledicami njihovih ravnanj. Meja med tem, kaj je “ena po riti” in kaj je zloraba pa je včasih zelo tanka. Oglejte si prispevek TU>>.

Na kongresu Imago terapevtov na Danskem sem se zopet dobro založil z novo literaturo. Kupil sem najnovejšo knjigo Martina Seligmana Flourish, ki me je ponovno navdušila nad pozitivno psihologijo.

Avtor pravi, da je »good life« lahko tudi težko življenje ampak da ga osebno ovrednotimo kot »good life« ko uporabimo svoje »core competences« - tisto kar najbolj obvladamo- v službi služenja višjemu cilju oz v odnosih na pomembnih področjih v življenju – družina, delo, potomci in višji družbeni ali duhovni cilji. In to je to. Vse ostalo, kar delamo – šport, hrana, pijača, seks, avtomobili, avioni, večje podjetje … nam daje samo kratkotrajno zadovoljstvo. V zelo kratkem času se doseženega preobjemo, postanemo nezadovoljni in želimo več.   Žal. V eni od raziskav, ki jo omenja Martin Seligman v prejšnji knjigi Authentic Happines pravi, da je plača po povišanju dovolj visoka cca 3 mesece. Potem pa povečane želje zopet presežejo zmožnosti (povišane) plače.

Pri svojem delu pa tudi na sebi izkušam, da je zelo težko vzpostaviti zavedanje o tem na tak način, da se kakim željam odpovem. Vem, da mi nekaj dolgoročno ne bo prineslo sreče, ampak samo kratkotrajno senzorično ali psihološko zadovoljitev (kasneje pa morda neprespano noč, glavobol ali slabo vest), odpovedati pa se temu ne znam ali ne zmorem. Kako bi to na lahek in hiter način naredil, še nisem ugotovil. Ko bom, bom vsekakor to povedal, ker bom potem dobil Nobelovo nagrado .

Več na http://www.authentichappiness.sas.upenn.edu/Default.aspx

Včeraj je še ne enoletna vnukinja Ema pokazala s prstom name in mi prvič rekla: “ata”. Srce se mi je stajalo, ko je stegnila rokice proti meni, da sem jo nato vzel v naročje. Prepozna me! Ko je nekaj minut kasneje z enakim navdušenjem kazala na pomivalni stroj in z isto močjo rekla:”ata”, sem si to seveda razlagal tako, da me je videla, kako sem malo prej zlagal posodo v stroj in da si je to zapomnila.

Dogodke in zaznave pač interpretiramo tako, da ohranimo željeno sliko o sebi in o drugih. Moja slika o Emici in meni je tako ostala zelo lepa

Ata Rudi