Že lani sva si z Meto naredila seznam aktivnosti, ki jih bova izvedla samo z namenom, da se bova zabavala in sprostila. Predvsem so tu razni izleti, kino, gledališče… Skratka nekaj za zabavo. No, kar nekaj časa je trajalo, da sva to začela udejanjati. Običajno sva konec tedna tako utrujena, da se nama nikamor ne da ali pa sva tudi zasičena ljudi in nama dan ali dva miru doma popolnoma ustreza. Toda videla sva, da to lahko privede tudi v dolgočasje. Tako sedaj skoraj vsako soboto ali nedeljo greva na kak izlet ali vsaj daljšo hojo po našem polju. Tako sva šla do Peričnika, kjer sva videla, kako se je odlomil ogromen del zaledenelega slapu. Dvakrat sva šla do morja. Enkrat peš po obali od Ankarana do Italije, drugič pa od Strunjana do Pirana. Obakrat sem nazaj grede tovoril poln nahrbtnik zanimivih kamnov, ki so sedaj v pisarni, eden pa je tako velik, da podpira vogal hiše.  Zadnjič smo šli z Metinimi brati in njihovimi družinami na Pokljuko. Otroci so se smučali in bordali, mi pa smo … kuhali mineštro, kislo zelje in klobase na kamping štedilniku in to sredi snega. Sonce je sijalo, pili smo kuhano vino in nato smo se šli celo sankat. Na sankah nisem sedel že leta. Užival in vpil sem kot otrok.

Res je, da vse to niso neki strašni podvigi ampak vsakič se zabavava. To je pri najinem delu, kjer se oba srečujeva z bolečinami, stiskami in konflikti zelo pomembno. Pa še Iza gre včasih zraven in se imamo lepo.